Bili so pri nas Slovenskem nekdaj drugi in drugačni časi. Ko bi bilo mogoče, da pride kdo naših pradedov z onega sveta, težko bi spoznal spremenjenih vnukov in lastne svoje domovine. Ne mislimo samo na tiste premembe, ki jo še dandanašnji stari očetje z zapečka pripovedujejo in tožijo, da se je nas napuh poprijel, da se mi oblačimo v tanka, mehka oblačila, naši očetje pak in naše matere so nosile in nosili surovo prtenino domače preje in domačega kroja; temveč menimo le spremembo splošnega življenja vsega ljudstva.

Foto: Ivan Sivec

Odprto od 1. 3. – 1. 12., od torka do sobote od 8.00-12.00 in 14.00-17.00, ob nedeljah in praznikih od 13.00-17.00. Tel.: 01/7876-500 in 041/686 382

PAJŽBARJEV POBIČ JE BIL NA STRANI REVNIH

Verjetno ni Slovenca, ki ne bi poznal Josipa Jurčiča in prijazne dolenjske vasice Muljave. Prav vsakdo pa morda ne ve, da je Jurčičevo rojstno hišo postavil leta 1826 pisateljev ded in da do danes ni bila predelana. Ob gozdičku pa stoji tudi simpatična Krjavljeva koča, nedaleč stran pa tudi kašča, sušilnica za lan in čebelnjak. Marsikdo pa tudi kar ostrmi, ko se na Muljavi lahko pogovori še z dvema človekoma, ki sta tesno povezana s pisateljem: pranečakom Cirilom Jurčičem in županom Jernejem Lampretom, ki se je že več kot stokrat pojavil kot Krjavelj s kozo.

Ciril Jurčič je kljub častitljivi starosti še vedno zgovoren in vesel človek. Prav rad bi – če bi le imel dovolj časa – na dolgo in široko razpredal tako o starih kot novih časih. Njegova posebnost pa je tudi ta, da je bil še rojen v Jurčičevi rojstni hiši, v kamri.

»Moj stari oče Anton je bil pisateljev brat. O našem Jožku, Pajžbarjevem pobiču, tako vem še nekaj tako rekoč iz prve roke oziroma iz ustnega izročila. Oče se za pisateljevo izobraževanje ni preveč zanimal, ded pa ga je zelo podpiral. Josip je najprej začel hoditi v šolo na Krko. Pa v prvem razredu za učenje ni bil preveč vnet in je raje kot k učitelju, ki je sicer menda rad pogledal v kozarec, raje zavil kar v gozd. Ko pa bi moral po prvem letu šolanja doma pokazati, kako zna brati, so mu dali v roke molitvenik, on pa je takoj brezhibno iz njega prebral očenaš. Vse bi bilo v redu, če ne bi dve leti starejša sestra Marija opazila, da molitvenik drži narobe obrnjen. Oče pa zaradi tega ni bil prav nič jezen. Rekel mu je: ‘No, saj za pastirja ti pa res ni treba znati brati.’«

Založba: Karantanija Ljubljana
Leto izdaje: 2009
Obseg: 224 strani
Format: 23 x 16 cm
Naklada: 1.000 izvodov trde platnice 112 fotografij

Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici.