(odlomek iz knjige)

To je zgodba o grofici Matildi, o kateri se je veliko govorilo na mnogih koncih sveta. Še več se je šepetalo po temnih grajskih hodnikih in po mnogih kočah po avstrijsko-ogrskem cesarstvu. Tisti, ki niso poznali njenega življenja od blizu, so ji s svojim neslanim opravljanjem hote ali nehote naredili veliko krivic. Mnogokrat so iz ust prihajale besede brez sočutja, brez upoštevanja okoliščin, brez naklonjenosti eni najbolj žalostnih življenjskih poti nasploh. A prav razumevanje nam odpira okno v svet bolečine.

Grofica Matilda plemenita Arco-Zinneberg se je rodila 16. januarja leta 1869 v Gorici. Se pravi, dve leti po ustavni reformi Avstrijskega cesarstva, ki je bila leta 1867 preoblikovana v Avstro-Ogrsko cesarstvo oziroma v dvojno monarhijo. To se zdi na zunaj nepomembno, a je močno vplivala tudi na grofičino življenje. Uradno so grofico Matildo ob rojstvu zapisali v krstno knjigo kot Mathilde Leopoldina Irene Elisabeth Maria Huberta Theresia Arco-Zinneberg. Mnogi so jo dejansko imenovali samo Matilda. Grofica Matilda. To ime tedaj še ni imelo prizvoka smrti. Ime Matilda v izvirnem pomenu besede namreč pomeni moč, silo, boj.

Za naše kraje je pomembno, da je bila grofica Matilda v svojih zrelih letih, v času od 1910 do 1941, lastnica Gradu Sevnica. Na kratko rečeno – sevniška grofica. V nasprotju z mnogimi drugimi oznakami v mogočnem avstrijsko-ogrskem cesarstvu je bila ob Savi znana kot najbolj priljubljena grofica. Razkorak med posplošenimi govoricami in sevniškim bivanjem je bil torej velik. Neskončno velik. Čas je, da se ji vsaj ta krivica končno popravi in se njena podoba prikaže v pravi luči zgodovine, v resnični svetlobi njenega izjemnega življenja.

Seveda je treba začeti z njenim rojstvom, z njenim začetkom življenja, z njenim prvim dihom, ki ji je v veliki meri zaznamoval ves čas bivanja. Eno je namreč, če pride človek na svet kot zaželeno bitje, drugo pa, če je že ob rojstvu – zavržen.

Naslov:  Opojni cvetovi življenja; Balada o sevniški grofici Matildi
Avtor: Ivan Sivec
Spremni besedi: Oskar Zoran Zelič in župan Srečko Ocvirk
Fotografije: Ivan Sivec, Arhiv Oskarja Zorana Zeliča in Nik Anikis Skušek
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Oblikovanje: Devet.design
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2025
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 29; Slovenske grajske zgodbe št. 10
ISBN: 978-961-7143-51-5
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BELETRINA DIGITAL

Zadnja sevniška Grofica med mitom in resničnostjo

Z izdajo obsežne znanstvene monografije Grad Sevnica leta 2011 je na dan prišla že pozabljena življenjska zgodba zadnje grofice Gradu Sevnica – Matilde Traenkel, rojene grofice Arco – Zinneberg. Ko sem tedaj opisal njeno življenje, si nisem misil, da bo to kdaj doživelo literarno upodobitev. Štirinajst let kasneje se je to zgodilo v obliki zgodovinskega romana izpod peresa mojstra slovenske pisane besede, pisatelja mag. Ivana Sivca.

Grofica Matilda se je rodila 16. januarja 1869 v tedaj avstrijski Gorici grofu Karlu Arco – Zinnebergu (1841–1873) in Matildi, rojeni grofici Wolff – Metternich zur Gracht (1840–1925). Krstna botra sta ji bila eden najpomembnejših Goričanov in visok avstrijski politik grof Franc Coronini in njena babica po očetovi strani.

Matildin oče Karl je bil potomec bavarske linije stare severnoitalijanske rodbine Arco, ki je nosila ime po gradu Zinneberg pri Glonnu, jugovzhodno od Münchna. Bil je bil lastnik gospostva Ebreichsdorf južno od Dunaja, vitez kraljevo-bavarskega odlikovanja Sv. Jurija in kraljevi bavarski komornik. Mati Matilda je bila cesarsko-kraljeva dama reda zvezdnega križa in častna članica malteškega reda. Njuna edinka Matilda je bila po svojem pradedu po očetovi strani v bližnjem sorodstvu s habsburško-lotarinško dinastijo in avstro-ogrskim cesarjem Francem Jožefom I.

Pred mlado družino je bila svetla prihodnost, ki jo je nenadoma prekinila tragična izguba. Ko je bila Matilda stara štiri leta in pol, ji je zaradi kolere nenadoma umrl oče Karl v dvorcu Blühnbach pri Werfnu, kamor je prišel na lov na gamse. Vdova Matilda, ki je po možu podedovala gospostvo Ebreichsdorf, se je posvetila vzgoji hčerke. 20. februarja 1878 se je drugič poročila z madžarskim grofom Bélo Pongrácz Szent – Miklós in Ovár (1843–1911), cesarsko-kraljevim komornikom in konjeniškim stotnikom pri huzarjih grofa Radetzkyja št. 5.

Edinka Matilda se je kot mlado dekle moralo učiti lepega vedenja, protokola in navad, ki so spadali v visoko družbo. V mladih letih je z materjo v poletnih mesecih obiskovala letovišča kot sta Bad Ischl in Gmunden. Ena od oblik zabave in priljubljen šport aristokracije so bile konjske dirke, ki so pomenile prestiž. Tudi na Gradu Ebreichsdorf so gojili strast do konj in konjeništva in tudi Matilda je v mladih letih rada jezdila. V svetu avstrijskega konjeniškega športa je v zadnjih treh desetletjih 19. in v prvih letih 20. stoletja na tekmah v preskakovanju ovir blestel jahač Artur Traenkel (1857–1919), ki je zaradi prijaznega značaja užival veliko priljubljenost. Kariero si je zgradil s športnim jahanjem v avstro-ogrski vojski, kjer je dosegel čin konjeniškega stotnika v dragonskem polku št. 2, kasneje pa z lastno vzrejo čistokrvnih dirkalnih konj.

Najbrž se je v povezi z ljubeznijo do konj in konjeniškega športa Matilda v začetku 20. stoletja spoznala z Arturjem, ki je bil od leta 1895 lastnik dvorca Marienhof s kobilarno pri kraju Spillern, severozahodno od Dunaja. Z uspešnim jahačem se je zapletla v nedovoljeno ljubezensko razmerje in pri 36. letih zanosila. Nosečnost je pomenila za Matildo in njeno mater veliko sramoto, saj je bil Traenkel od leta 1890 poročen s 14 let mlajšo baronico Terezijo Hasenauer. Da začasno prikrijejo sramoto, ki je imela za posledico izločitev iz visoke družbe, je bilo treba nosečo Matildo umakniti daleč stran.

Tudi Arturjevo življenje tedaj ni potekalo po načrtih; ne poslovno, ne zasebno. Njegova vzreja čistokrvnih dirkalnih konj se je izkazala za polom. Ker je zašel v finančne težave, je bil prisiljen prodati kobilarno in vse vzrejene konje ter se razšel z ženo. Skupaj z nosečo Matildo sta rešitev iz zagate našla z odhodom v Veliko Britanijo. V mestecu Bromley, jugovzhodno od Londona, se jima je 4. junija 1906 rodila nezakonska hči, ki sta ji dala ime Kitty.

Ko je bila Kitty stara okoli tri leta, sta se Matilda in Artur s hčerko vrnila domov v Ebreichsdorf. Ker zaradi izločitve iz visoke družbe nista mogla živeti v mirni družinski sreči, sta se odločila za preselitev. Konec leta 1909 sta Matilda in njena mati grad Ebreichsdorf z posestvom prodali avstro-ogrskemu nadporočniku, baronu Rudolfu Drasche pl. Wartinbergu.

Med iskanjem novega doma so izvedeli, da je na skrajnem južnem robu dežele Štajerske naprodaj Grad Sevnica in se odločili zanj. Grofica Matilda je s kupno pogodbo 1. in 9. junija 1910 za 187.000 kron postala lastnica Gradu Sevnica in njemu pripadajočega veleposestva. Še poleti istega leta se je grofica z možem in hčerjo preselila v Sevnico. Z gradu Ebreichsdorf je pripeljala bogato stanovanjsko opremo in umetnine. Grad Sevnica je tedaj zadnjič zaživel v svoji veličini kot plemiška rezidenca. Grofica je poleg bogato opremljene notranjosti gradu deloma preuredila in obogatila tudi okolico gradu in parka. V spomin Sevničanov se je zapisala kot pravična, darežljiva in dobrosrčna dama, ki je živela precej odmaknjeno življenje.

Matilda je bila ob preselitvi v Sevnico stara 41 let, Artur 52 let. Hčere Kitty nista vzgajala v strogem aristokratskem duhu, ampak sta ji dovolila za tedanje čase svobodno in brezskrbno otroštvo. Lahko se je družila s služinčadjo, sobaricami, deklami in hlapci. Imela je osla in majhen vprežni voz, s katerim je hodila po bližnji okolici in pomagala bajtarjem nabirati suhljad. Njena posebnost je bila, da je v prostem času naokoli hodila v hlačah in ne v krilu, kar je tedaj veljalo za nespodobno.

Ob začetku prve svetovne vojne leta 1914 se je Artur aktiviral nazaj v avstro-ogrsko vojsko, v njej služil in bil leta 1916 povišan v majorja. Leta 1916 ali 1917 sta se Matilda in Artur poročila, potem ko je umrla njegova zakonska žena. Vendar družinska idila ni trajala dolgo. Med vojno je Artur zbolel za rakom v grlu. Po težki bolezni je umrl 24. avgusta 1919 v Sevnici, star 61 let. Matilda je moževo truplo dala balzamirati in pokopati v prazno kripto v Lutrovski kleti pod gradom.

Leta 1921 je bila 15-letna hči Kitty pri sv. birmi v Sevnici. Botra ji je bila grofica Ana Herberstein s Ptuja. Še istega leta pa je grofico zadela nova nesreča. 3. novembra 1921 je Kitty umrla za meningitisom. Tudi njeno truplo so balzamirali in pokopali zraven očeta v Lutrovski kleti. Matilda je ostala sama z mnogimi spomini in neizmerno bolečino. Mnoge ure dneva je prebila pri svojih dveh rajnih. Bila je pobožna katoličanka in vendar sta ji mumificirani trupli pomenili edino, kar ji je lajšalo življenje.

Poleg izgube svojih najdražjih je grofica po prvi svetovni vojni zabredla še v finančne težave. Kljub zadolženosti je dala v dvajsetih letih grad opremiti z novostmi kot sta bila vodovod in električna razsvetljava. Veliko oporo pri upravljanju gradu in veleposestva je imela v leta 1920 zaposleni agronominji Elizabeti Fleischer pl. Kämpfimfeld (1896–1971), ki za časa službovanja na gradu zaradi zadolženosti ni prejemala plače. Ker ji je bila grofica dolžna večletno plačo, ji je namesto te z darilnima pogodbama leta 1936 in 1937 prepustila skorajda vse premičnine v gradu. Izvzela je samo opremo in predmete, ki so se nahajali v sobi, v kateri je prebivala, in ki so služili njeni osebni rabi.

Osamljena Matilda je bila na jesen življenja bolna; imela je išias. Konec leta 1940 je odšla na zdravljenje v italijansko obmorsko letovišče Gradež pri Trstu. Tam je umrla 28. septembra 1941, stara 72 let. Pokopali so jo v Gradežu, začasno v grobnico zdravnika, ki jo je zdravil. Njena želja, da bi bila pokopana skupaj z možem in hčerjo v kripti Lutrovske kleti pod sevniškim gradom, se zaradi vojnih razmer, po koncu vojne pa zaradi nove oblasti in nacionalizacije, ni izpolnila.

Zgodba o zadnji grofici, ki je na Gradu Sevnica živela trideset let (1910–1940), je kot ustvarjena za literarno upodobitev. Ta izziv je z veseljem sprejel najbolj plodovit in eden najbolj branih slovenskih pisateljev, mag. Ivan Sivec. Zgodovinski roman, ki ga držite v rokah, je zgodba o veliki ljubezni in pogumu ženske, ki se je odločila slediti svojemu srcu in stopati po svoji poti, ter hkrati tragična zgodba o usodah, ki so večkrat spremenile tok življenja, globokem trpljenju in iskanju notranjega miru.

Življenje grofice Matilde je dokaz, da so nekatere temeljne vrednote kot so ljubezen, iskrenost, zvestoba in predanost brezčasne in večne. Njena zgodba ni le odsev preteklega časa, ampak tudi opomnik, da so zgodbe ljudi, ki so živeli pred nami, vredne raziskovanja in ohranitve. Eno izmed sevniških zgodb je v obliki romana trajno zapisal pisatelj Ivan Sivec, za kar se mu iskreno zahvaljujem.

Oskar Zoran Zelič,

domoznanec, rodoslovec in publicist