Project Description

Pika pri Piki

Tako kot je Pika Nogavička nekaj posebnega, je nekoliko nenavadna tudi knjižica, v kateri se je slovenska Pika podala na obisk na Švedsko, po poteh pisateljice Astrid Lindgren oziroma po hudomušnih stezicah priljubljene Pike. V knjigi je trideset enostranskih črtic za najmlajše bralce (od petega do desetega leta), opremljena pa je s kar petdesetimi čudovitimi barvnimi fotografijami o Piki, pisateljici, švedskih posebnostih, pa tudi o drugih opažanjih naše Pike na daljnem severu. Osnovno sporočilo knjige sledi Lindgreninem izreku: NAHRANITE OTROKA V SEBI!

V lončku je torej trideset zgodbic, priporočamo po tri žličke na dan. Po odloku agencije VASO (Vesoljska Agencija za Starše in Otroke) je zmerno uživanje dovoljeno tudi za starše vseh starosti.

Odlomek iz knjige

Tri črtice iz knjige PIKA PRI PIKI

MALI OGLASI

Astrid je precej bolj kot težko delo na posestvu veselilo branje in pisanje. Učitelj v mestecu Vimmerby ji je ves čas govoril ˗ enako kot zdaj moja gospa učiteljica in moji starši ˗ da mora čim več brati. Kdor bere, nima veliko časa za druge neumnosti. A to vedno ne drži. Astrid se je večkrat prav ob branju prelevila v kožo glavne junakinje tako globoko, da je bila v vragolijah hujša od vsakega mulca.

Da zna lepo sestavljati besede, je izvedel tudi lastnik lokalnega časopisa Vimmerby Tidning. In jo zaprosil, naj mu pride pomagat nabirat in urejat vsaj male oglase in podobne drobnarije. To so tisti oglasi, ki niso čez pol strani. Sem sodijo tudi osmrtnice, da je ta in ta gospa postala vdova.

Nekoč je ena od žensk prišla k Astrid, da bi dala oglas:

»Umrl mi je mož Ingemar. Prosim tihega sožalja!«

Astrid ji je rekla, da lahko napiše zraven še kakšno čustveno besedo, saj je cena do osemnajst besed enaka. Gospa je potem napisala:

»Umrl mi je mož Ingemar. Prosim tihega sožalja. ˗  Prodam pa tudi brejo kravo in tri dobro rejene ovce.«

A tudi za Astrid se prvi novinarski poskusi niso dobro končali. Z urednikom je zanosila in pri osemnajstih rodila sina Lassa. Da pa bi domačim prihranila sramoto, je odšla rodil na Dansko in ga tam pustila pri rejnici. Šele ko je bilo sinu tri leta, si ga je upala pripeljati domov.

SVET BREZ VOJN

Moja mami in oči sta se po našem obisku mesteca Vimmerby in parka pod Lindgrenovim stanovanjem v Stockholmu tri ure pogovarjala samo o tem, zakaj so Piko tako otroci kot starejši bralci tako na hitro vzljubili.

Jaz pa sem jima ˗ pametna kot sem od rojstva naprej ˗ razložila kar z besedami hčerke Karin, ki še vedno živi, le nekoliko je že utrujena od teh presnetih let.

»Ves svet je bil tedaj več let v primežu strahu. Pika Nogavička je bila odgovor na tako razpoloženje. Zgodbe, ki mi jih je pripovedovala moja mama in jih potem začela tudi skrbno zapisovati, so bile način, kako se takemu svetu lahko upremo. S pogumom, smelostjo, prisrčnostjo, z obrnjenim pogledom na življenje.«

Pikina mami, Astrid Lindgren, je ob tem velikokrat ponovila:

»Kdo drug pa je naša prihodnost kot otroci?! Zato jih je treba jemati skrajno resno in obzirno. Če hočemo biti v življenju srečni prav vsi, morajo biti srečni predvsem naši otroci. Srečni pa so lahko le tako, da jih naredimo predvsem srečne v naši družini in v bližnji okolici.«

Začela sem naštevati svoje prijateljice, pa izvenšolske dejavnosti, pa celo slaščičarno v Kamniku. In kaj sta naredila starša?

Oči me je stisnil k sebi in mi dejal:

»Zdaj šele vidim, da si tudi ti neke vrste švedska Pika!«

Mami pa, ki je genialka po meni, je dodala:

»Ja, itak, to vem za našo Piko že dobrih devet let!«

NA OTOKU TAKA-TUKA

Astrid je o Piki napisala tri knjige. Prva se imenuje Pika Nogavička, druga Pika Nogavička se vkrcava na ladjo, tretja pa Pika Nogavička v deželi Taka-Tuka. V založbah, kjer se ne bojijo za papir in ne hlastajo prehudo za zaslužkom, vse tri spravijo v eno in jo prodajajo kot eno samo debelo knjigo. Švedska ima več tisoč otokov, zato si ni težko omisliti vmes tudi tak otok, kot je Taka-tuka. S to pripombo, da mora biti precej oddaljen od severa, saj se na njej niso znašli samo Pika, Anica in Tomaž, temveč tudi zamorčki Momo, Moano in drugi. Pika jim je rekla zamorčki zato, ker so živeli za morjem, na drugem koncu morja.

Da bi nekako podoživeli tak ali drugačen otok, smo se tudi mi odpravili na enega od njih. Na zadnjega naseljenega. Na Vingo. Na njem je svetilnik, dve hišici in trije prebivalci. Malo pred pristankom na tem samotnem otoku so nas pozdravili tjulnji. Na začetku sem mislila, da so plastični in na daljinca. A so bili čisto pravi. Ko smo se z ladjico pripeljali mimo, so se na obrežju na skalah še sončili, potem pa so se družno odločili, da se gredo v morje kopat.

Na otoku Vinga je nekdaj živel pesnik. Menda je bil tedaj edini prebivalec otoka. Pesnil pa je tako globoke pesmi, da ga celo na kopnem niso razumeli. Glavni pesnitvi je dal naslov Tjulnji. Takole gre ta pesnikova visoka pesem:

»Tjulnji in jaz. Jaz in tjulnji. Ah, tjulnji. Ti presneti tjulnji. Klinc gleda tjulnje!«

Zdelo se mi je, kot bi brala kakšnega sodobnega slovenskega pesnika.

Tehnični podatki

Naslov: Pika pri Piki; po očarljivem Astridinem svetu in po vznemirljivem Pikinem planetu
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič
Založba: ICO d.o.o., Mengeš
Obseg: 145 x 205 mm, 64 strani barvni tisk
Leto izida: 2021
ISBN: 978-961-7143-04-1
Cena: 18,00 EUR
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

E-knjiga