Rojstvo, nov začetek, prvi brsti …

Ko se rodi otrok, večkrat niti ne pomislimo, da se z njegovim rojstvom začenja tudi povsem drugo, novo življenje, da je potrkala na okna nova zelena pomlad, da so zacvetele sveže pomladne cvetke.

A rojstvo je še več. Rojstvo v širšem pomenu besede so tudi prvi otrokovi koraki, previden vstop v življenje odraslih, doživljanje najlepšega časa svojega bivanja – mladosti.

Radovan Gobec se je rodil na pragu poletja, 1. junija leta 1909, v Podgradu pri Ilirski Bistrici.

Rojenice so mu položile v zibelko veliko talentov. Le malokateri drugi Slovenec jih je prejel toliko. Hkrati pa ga je ga močno zaznamovalo poklicno poslanstvo staršev in okolje, v katerem je odraščal. Že kot otrok se je z mamo in očetom nenehno selil iz kraja v kraj, enako pa se je pozneje dogajalo tudi z njegovo službeno oziroma zasebno potjo. In ker je vedno hodil skozi življenje odprtih oči, je tudi to močno vplivalo na njegovo ustvarjanje in delovanje nasploh. Zagotovo pa je bil tudi zato izjemno nemirnega ustvarjalnega duha.

Radovanov oče je prišel v Podgrad kmalu po poroki leta 1903 in sicer kot tajnik tamkajšnje posojilnice in hranilnice. A preden se ustavimo pri skladateljevemu očetu in materi, posezimo še nekaj rodov nazaj in se pomudimo ob priimku Gobec in nasploh pri njegovemu rodu!

Radovan je bil zelo ponosen, da so se njegovi predniki pisali pravzaprav Gubec in ne Gobec. Med drugo svetovno vojno, ko so ga Nemci vzeli na piko in bi ga brez razloga lahko poslali v taborišče, je namreč začel raziskovati svoje družinsko deblo, pri tem pa segel vse do leta 1520, ko se je v vasi Tlake pod Donačko goro rodil njegov daljni prednik Ambrož Gobec, vodja znamenitega kmečkega punta v letih 1572/73. Ker so ga domači fevdalci preganjali, se je zatekel na drugo stran meje, v Donjo Stubico na Hrvaškem, kjer so ga preimenovali v Ambroža Gubca oziroma Jambreka Gubca, še bolj pa je bil znan kot Matija Gubec. Nasploh je treba zapisati, da je Gobcev oziroma Gubcev v krajih pod Donačko goro še danes veliko, seveda pa je globoko v slovenski in hrvaški samozavesti zapisan predvsem kmečki kralj s krvavo krono, vodja kmečkega punta Matija Gubec, okronan in umorjen v Zagrebu pred velikansko množico, vsej preprosti raji v opomin. O tem govori tudi ena najlepših balad pesnika Antona Aškerca z naslovom Kronanje v Zagrebu.

Po življenju in delu Radovana Gobca (Gubca) se vsekakor vidi, da je imel v sebi resnično veliko puntarske krvi, privlačevale pa so ga tudi pesmi omenjenega avtorja iz Globokega pri Laškem.

Verjetno pa bo dovolj, če se ustavimo vsaj pri Radovanovem dedu Gašperju! Ded je bil doma iz Zibike pri Jelšah. Z ženo sta imela šest otrok, drugi po vrsti je bil Dragotin, Radovanov oče. Leta 1877 se je poročil z Nežiko Viternik iz Šmihela pri Pliberku na Koroškem. V tem kraju se je znašel po službeni dolžnosti. Ker je to, kako se je znašel tam gori onstran Pece, zapisal v dnevnik, lahko to izvemo iz prve roke. Pred nami so orumeneli listi, na katerih piše:

„V marcu 1902 je bilo razpisano mesto za občinskega in posojilniškega tajnika v Šmihelu pri Pliberku na Koroškem, katero je biloizmed 33 kompententov dodeljeno meni. Pogoj pri sprejemu je bilo NARODNO DELO. Z veseljem sem se ga lotil, ker semnašel povsod hvaležno polje. Prav moje delo je bilo ustanovitev Pevskega in tamburaškega društva Korotan. S24-kulturnimi fanti, obenem pevci in tamburaši, smo prehodili vsako nedeljo celo Koroško. Naleteli smo marsikje natežkoče, npr. Velikovec in Grebinj, kjer smo bili napadeni, tako da smo se morali braniti celo s samokresi. Bilo semobtožen, obsojen pa ne, kar se imam zahvaliti naključju. Tako se je narodno prebudno delo nadaljevalo ves čas in jemarsikateri Slovenec in Slovenka ostal to še danes, po naši zaslugi. Posebno Podjunska dolina je bila narodno strogozavedna. Napadi v časnikih Freie Stimen in Bauern Zeitung me niso ustrašili in si lahko skromno prisvajam zaslugo,da so učitelji Primoschitz, Herzele in tudi Viternik postali zavedni. Še danes obstajajo v Šmihelu pevci in tuditamburice po hišah še udomačene. Ganljiv je bil nastop tamburašev za veliko noč leta 1903, še danes se ga stari zradostjo spominjajo.

Radovanova babica in njeni najbližji so pozneje prav tako kot starši, še posebej pa med prvo svetovno vojno, torej v času Radovanovega najzgodnejšega odraščanja, precej vplivali na njegovo mladost, saj je bil Radovanov oče Dragotin med prvo svetovno vojno vpoklican v vojsko, Radovan pa je tedaj živel na Koroškem pri stari mami. Verjetno od tu izvira tudi velika ljubezen do ljudske pesmi, ki je bila na Koroškem – danes rečemo na avstrijski Koroški – še vedno zelo živa.

Zakonca Dragotin in Nežika sta imela štiri sinove in sicer Miroslava Mirka), Svetoslava (Svetka), Zdravka in Radovana (imenovanega tudi Radko). Vsi štirje so bili rojeni, ne samo Radovan, v Podgradu pri Ilirski Bistrici.

Tako kot pozneje Radovan, je tudi njegov oče Dragotin občasno pisal dnevnik in v njem je za rojstni kraj sinov in za eno od svojih službenih mest Podgrad pri Ilirski Bistrici zapisal, da toni navadna vas, temveč pomemben kraj ob cesti Trst-Reka, v bistvu pa gre za glavno mesto Čičarije. Da je šlo za tedaj res pomemben kraj, pove tudi podatek, da je bilo v tej vasi s stotimi hišami nekaj najvitalnejših cesarsko-kraljevih uradov, od sodnije do davkarije, od orožnikov do financarjev in celo zemljemercev. Še pomembneje pa se zdi, da je bil Radovanov oče aktiven član tedanje družbe, predvsem pa – kot je zapisal sam – naroden delavec in dopisnik časopisja. Pomeni, da so se tako Radovan kot vsi njegovi trije starejši bratje rodili v pomembnem kraju in to narodno zelo zavednima staršema.

Založba: Založba Obzorja, Maribor, Partizanska 5
Leto izdaje: 2019
Obseg: 340 strani
Format: 19 x 25,5 cm
Naklada: 700 izvodov, barvne fotografije, trde platnice
Informacije o možnem nakupu: 27,00€, Založba Obzorja, Maribor.

Lahko pa si jo izposodite tudi v knjižnici.