JOŽE OKOREN

Vsak človek opravlja v življenju pomembno vlogo. Med seboj se razlikujemo samo v toliko, da so nekateri bolj usmerjeni v svoje notranje življenje in živijo predvsem zase in za svoje najbližje. Mnogim pa teče življenje veliko bolj na široko: brez posebnih težav obvladujejo svoje vzpone in padce, vzorno skrbijo za družino, radi se srečujejo s prijatelji in drugimi somišljeniki, ob tem pa se še na veliko razdajajo za širšo družbeno skupnost. Med slednje vsekakor lahko štejemo Jožeta Okorna, v svoji športni panogi enega najbolj uspešnih športnikov na svetu, vzornega sina, moža, očeta in dedka. Izjemno odmevno in hvalevredno je tudi njegovo delovanje na področju organizacije invalidskih društev tako na slovenskih kot jugoslovanskih tleh, v Paraolimpijskem in Olimpijskem komiteju Slovenije in tudi v najrazličnejših komisijah in odborih. Trenutno je že šesti mandat predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Jožetova življenjska pot je izšla tudi v knjigi z naslovom Dvajset nageljnov in voziček. Pripravil jo je skupaj z novinarjem Dolenjskega lista Igorjem Vidmarjem.

Jože Okoren se je rodil v vasici Okrog nad Šentrupertom na Dolenjskem 19. septembra leta 1948. Doma so imeli manjšo kmetijo, sicer pa je bil oče tesar, mati pa je držala pokonci tri vogale hiše. Jože je bil med šestimi otroci pri hiši najstarejši, kar je zanj še posebej pomenilo, da so ga zelo zgodaj vključili v delo na kmetiji: v oranje z voli, okopavanje, pospravljanje pridelkov z njiv in tudi v vsa opravila v vinogradu.

Do šestega leta je živel skupaj z družino na Okrogu, od tedaj naprej pa so bivali in kmetovali na očetovem domu v vasi Draga, kjer je prav tako vladala precejšnja revščina.

„Lačni sicer nismo bili. Pri hiši je bilo skoraj vedno dovolj kruha, krompirja in zelja. Meso pa je bilo na mizi samo ob nedeljah. In še tedaj sta se mu starša večkrat odpovedala v prid otrok, češ da nista lačna. Sicer sem hodil tako kot mama in drugi v taberh k Frelihovim, ki so imeli v Šentrupertu kmetijo in gostilno, v Ljubljani pa še eno hišo. V taberh smo vsi hodili radi, saj smo se po delu lahko vsaj tedaj do sitega najedli. Še posebej sir mi je prijal. Nekoč sva ga skupaj s prijateljem pojedla kar naprej, pred delom, zaradi česar sva bila seveda močno kregana.“

Na mladost ima Jože kljub temu lepe spomine. Recimo na to, kako so na paši pekli krompir in kostanj, kako so rabutali češnje, kako so se pozimi smučali.

„Smuči smo imeli narejene kar iz dog od sodov. Da bi bolje letelo, smo zvečer vaško cesto polili z vodo. Seveda je bilo to potem zelo nevarno za vole. Za šport se tedaj v vasi ni zanimal nihče, kaj šele, da bi se z njim aktivno ukvarjal.“

Čeprav je bil Jože v družini najstarejši otrok, ni dobil nikoli nove obleke.

„Tedaj so bili taki časi, da so tudi v drugih revnejših družinah vse podedovali po starših, po sosedih in sorodnikih. Prvo novo obleko za birmo sem dobil na primer od sosedovih, ko so dobili paket od sorodnikov iz Amerike.“

Naslov: Sedem zlomljenih vrtnic; zgodbe grenke usode s toplimi žarki svetlobe
Avtor: Ivan Sivec
Fotografije: Ivan Sivec
Naslovnica, oblikovanje in prelom: Andreja Uranič
Slika na naslovnici: slikar Vojko Gašperut-Gašper
Založba: ICO d.o.o., Mengeš
Obseg: 13,6 x 20,6 mm, 208 strani, 16 strani barvnih fotografij
Leto izida: 2021
Zbirka: Dotik srca št. 4
ISBN: 978-961-7069-35-8
Cena: 25,10 EUR
Dosegljivost: razprodano

Knjigo si lahko izposodite v knjižnici – tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BIBLOS
• BELETRINA DIGITAL

• COBISS
• AUDIBOOK