(odlomek iz knjige)

O tej legendi se dolgo ni govorilo. Potem so besede nekega dne kar same planile na svetlo stran življenja in toliko časa šepetale iz davnine, da so že kar morale biti zapisane. Ljudje so vedeli povedati, da je z nekaterimi večnimi legendami vedno tako. Dolgo se besede skrivajo med ljudmi, dolgo hodijo samo od ust do ust, dolgo se pretakajo iz roda v rod, naenkrat pa pride pravi trenutek in planejo na pergament ali papir. Ko pa so zapisane, se ne dajo več izbrisati, temveč tam obstanejo ter stoletja in stoletja čakajo na ljudi, da jih vzamejo za svoje. Bile so pač položene v srca, bile so stisnjene iz duše, bile so prepojene z zemljo, bile so blagoslovljene z nebom. Zato so močnejše od časa in kraja nastanka.

To je legenda o vitezu Andražu. O Viševnikovem Andražu. Vsaj na zunaj je videti tako. V resnici pa je to tudi legenda o njegovih dveh velikih prijateljih: o Krčevinarjevem Izidorju in Golosekovem Joštu. V osemnajstem stoletju so namreč živeli kar trije taki fantje, trije zlati fantje.

Koliko so bili v resnici zlati, boste spoznali sami. Navadno je tako, da je eden prst na roki daljši, eden živahnejši, eden močnejši. Velikokrat se lastnosti med seboj prepletajo in niso tako črno-bele, kot je videti na prvi pogled. Še posebej, ker so bili vsi trije fantje iz krvi in mesa, prepolni pristnega savinjskega duha, prepleteni s pradavnimi koreninami svojega rodu in stanu. Vsi trije so bile namreč kmečkega porekla, vsi trije so odraščali na hribovski zemlji, vsi trije so želeli spremeniti svet.

Ko se je legenda o Andražu začela, je bilo vsakemu posebej skorajda dvajset pomladi. Veliko za matere, ki so jih negovale od prvega dne naprej. In malo za očete, ki so hoteli iz njih narediti kmečke korenjake. Vsi trije so namreč odraščali v hribu nad Polzelo, med savinjskimi šumečimi gozdovi in plodovitimi  krčevinami, visoko nad srebrno reko Savinjo, ki so jo mnogi imeli za svojo pradavno svetinjo.

Naslov: Upanje nikoli ne umre; Legenda o Andražu, malteškem vitezu s Polzele
Avtor: Ivan Sivec
Spremni besedi: prvi slovenski malteški vitez Jožef Ciraj in polzelski župan Jože Kužnik
Fotografije: Ivan Sivec, Arhiv Občine Polzela in Osprey Publishing
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Oblikovanje: Devet.design
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Leto izida: 2025
Zbirka: Slovenske zgodovina št. 28; Slovenske grajske zgodbe št. 9
ISBN: 978-961-7143-36-2
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen na ICO d.o.o.

Knjigo si lahko izposodite v vaši knjižnici – lahko tudi kot e-knjigo.

• COBISS
• BELETRINA DIGITAL

Spremna beseda k romanu o polzelskem vitezu

Z gospodom mag. Ivanom Sivcem, najbolj plodovitim slovenskim pisateljem,  pripovednikom, tudi pesnikom, širokim intelektualcem, etnologom, dejavnim rodoljubom, se poznava že dolgo in se spoštujeva. Kaj vse sem že prebral v knjigah slovenskega pisatelja Sivca, poslušal skladbe z njegovimi besedili, poslušal njegova predavanja, nastope! Res sem vesel, da je v svoj rekordno bogat leposlovni opus dodal še Polzelo, preštudiral tamkajšnjo zgodovino in nam na umetniški način približal tamkajšnjo malteško posest komendo. Kot se je že izkazalo pri njegovem pisanju o Petru Pavlu Glavarju (In večno bodo cvetele lipe) in v romanu o njegovem bratu po duši, Jerneju Basaju (Vse generalove skrivnosti) bo tudi to najnovejše delo zagotovo pomemben prispevek k širšemu in – želim si – splošnemu poznavanju te ugledne tematike, segajoče vse do današnjega časa, nasploh pa izjemne stoletne viteške tradicije na naših tleh.

Od čeških Karlovih Varov pa do slovenskih Dolenjskih toplic je zemeljska, torej geološka razpoka, zelo dragocena, saj topli vrelci vode, obogateni s koristnimi rudninami, ljudem že dolgo lepšajo, lajšajo življenje. Podobno so od Prage pa do Slapa pri Vipavi, v loku locirane komende Malteškega viteškega reda, za obrambo pred Turki. Viteški red se že skoraj tisoč let trudi, da našim ljudem lepša, lajša in duhovno bogati življenje.

V stoletjih se je na slovenskem zvrstila množica vitezov. Pri nas so si, v novejši zgodovini, žal zavedeni sonarodnjaki v pijanosti (kar revolucija je) sami sežigali gradove in arhive. Priznani strokovnjak France Stele je od 1922-1929 hodil po naših gradovih in fotografiral predvsem umetniška dela in, ko je potem objavljal, je dodal npr. stavek v smislu: ‘pokazali pa so še na omare, kjer se hranijo starodavni zapisi … a od tega veliko več ni …’ Mimo te zablode, da smo si sami sežigali svojo zgodovino, mimo te bolečine Slovenci preprosto ne moremo. Konkretno o naših komendah pa na srečo največ zapisov o tem hrani Státni archiv v Pragi (tam svojih gradov med II. svetovno vojno niso požigali), kjer sem oktobra 1993 že po pregledu imenikov/indexov vseh nastopajočih videl, kako skrbno je vse arhivsko gradivo ohranjeno, urejeno in shranjeno še za naše naslednike. Praga ni bil le sedež velikega priorata (Bohemia) Suverenega malteškega viteškega reda tudi za naše kraje, pač pa je predvsem bila pomembna kraljeva in cesarska rezidenca v Svetem rimskem cesarstvu, zlasti pod Přemysli, Luksemburžani in Habsburžani. Okoli leta 1230 je bilo naselje, ki je bilo naseljeno že od zgodnje zgodovine, povzdignjeno v kraljevsko mesto, v 14. stoletju, pod vladavino Karla IV., pa je postalo politično in kulturno središče Evrope. Karlova univerza, prva univerza v srednji Evropi, je bila ustanovljena v Pragi že leta 1348. Tudi konservatorij in tehniška univerza sta med najstarejšima v Evropi. Praga je bila stoletja mesto, kjer so se srečevale slovanska, germanska in judovska kultura. Ko vidiš ohranjene dokumente, se zaveš, da Praga ni le zgodovinsko glavno mesto Češke, ampak še veliko več. Še med vojnama je veliko naših študentov hodilo študirat v Prago.

Predvsem pa ljubosumno čuvajo listine o zgodovini naših krajev in ljudi Avstrijci. Največ v Oberlandesarchiv v Gradcu in Kriegsarchiv na Dunaju. Če sem hotel kaj konkretnega izvedeti, sem moral podpisati pogodbo, da bom njihove priprave dokumentacije za moje preučevanje in kopije – plačal. Rad sem to storil. Podobne stroške je imel pisatelj mag. Sivec in tudi on pravi, da mu ni žal za stroške, ki jih je imel za taka gradiva. Samo da se najde! To so posebni užitki, če se človek dokoplje do virov iz naše – mogoče tudi svoje družinske zgodovine. Še leta 1929 – tako mi je leta 1988 dejal častni dekan v Komendi, upokojeni duhovnik Viktorijan Demšar –je moral njegov pred-predhodnik Janez Zabukovec zaprositi, preden je v polnosti postal župnik v Komendi, za soglasje Velikega priorata Suverenega malteškega viteškega reda v Pragi.

Kot rečeno, z gospodom Ivanom Sivcem se poznava že dolgo, od leta 1989 naprej. Občudujem njegovo delavnost in talente za vztrajno zbiranje virov in za njihovo oživljanje ter njegovo, do perfektnosti razvito vrhunsko veščino za uporabnost le-teh za literarno novo udejanjanje in to preko umetniškega pisateljskega peresa. Stari dokumenti tako vendarle oživijo in pričajo naprej, ne pa, da ležijo le na zaprašenih policah … Nepozabno mi je ostala v spominu predstavitev pisatelja oz. srečanje z njim v PEN klubu v Ljubljani, ko je povabil celotno našo družino, tako da so otroci že v rani mladosti imeli privilegij v živo videti in poslušati pisatelja. Obiskoval sem potem knjižnice in druge kulturne prostore in doživljal predstavitve. Ko je Sivec pisal knjigo In večno bodo cvetele lipe o Petru Pavlu Glavarju in Komendi, sem izvedel, da išče listinske izkaze. O tem prizadevanju mi je pripovedoval ugledni gospod, ki mu je pri tem pomagal – častni dekan Viktorijan Demšar, ki je bil v naših krajih korifeja. Dekan Demšar je bral latinske tekste Ovida, Horaca. Ta, evropsko širok modrec, je rad sprejemal intelektualce iz tujine, ki sem mu jih rad pripeljal na obisk, ko sem v tujini služboval kot diplomat, saj sem se tako za vse čase najbolj pohvalil s Komendo, kaj ta kraj premore – tako častitljivo osebnost. Povrhu je imel častni dekan Demšar še poseben talent za strateško razmišljanje. Koliko globalnih stvari, ki jih je napovedal, se je že uresničilo!

Leta 1987 je z menoj stopil v stik takratni naš veleposlanik v Mozambiku, Željko Jeglič, z veleposlaništva v Maputu v Afriki. Telefonsko me je klical v Gradec, kjer sem bil vicekonzul, če bi lahko pomagal reševati naše državljane, mornarje, ki so zaradi velike zavarovalniške prevare, tujega lastnika ladje, ostali brez denarja in brez ladje v Indijskem oceanu, torej brez vsega. Uspelo nam je pomagati preko organizacije pomorščakov v Gradcu in ljudi rešili! To dobro dejanje je prišlo na uho zetu habsburške hiše Franzu Harnoncourt-Unverzagt (roj. 1937), ki je pa bil takrat zakladnik Velikega priorata Avstrija SMVR in me po več srečanjih (v začetku na družabnih gala plesih) in pogovorih predlagal za viteza. Do takrat so, kot je sam dejal, med viteze jemali le osebe iz plemiških vrst, poudaril pa je, da bo osvežitev krvi dobrodošla tudi iz Slovenije. Potem sem bil 7 let pripravnik. Med drugim je prišel k meni na dom na ogled tudi gospod nadškof dr. Alojzij Šuštar. Ko sem dobil s strani samostojne države Republike Slovenije soglasje, da smem oditi na ceremonijo sprejema v viteški red v Maria Pulst v Avstriji (10. julija 1993), kjer je obred vodil knez Wilhelm von und zu Liechtenstein. Delov novinar Marjan Raztresen je takrat opisoval dogajanje in ga na široko objavil v Slovenskih novicah (12. 7. 1993). Princ Khevenhüller Metsch se je ob tem lepo izkazal v gostoljubju in dobrotnosti. Po uradni slovesnosti in maši v cerkvi Maria Pulst, najstarejši viteški cerkvici v avstrijskem prioratu na avstrijskem Koroškem, me je povabil k sebi v novo graščino Ostrovica, kasneje pa še na znamenito skalno vzpetino, na stožčasto goro, kjer je slikoviti grad s 14 umetelno izdelanimi vrati, na Visoko Ostrovico (Hochosterwitz). Povabil je kasneje k sebi na stari grad Visoka Ostrovica tudi vse komendske narodne noše … Zatem je kmalu postal prvi veleposlanik Suverenega malteškega viteškega reda v Republiki Sloveniji. Dr. Štefan Falež je bil v tem času bil prvi slovenski veleposlanik pri Svetem sedežu in pri Suverenem malteškem viteškem redu. 1995 sem bil vodja Diplomatskega protokola Ministrstva za zunanje zadeve RS in bil med zadolženimi za prvi uradni obisk suverena – najvišjega vodje SMVR fra Andrew Bertie-ja (potomec škotske kraljice Marije Stuart, in pranečak lorda Winstona Churchilla) v Sloveniji.

Komende so bile med seboj povezane in še danes npr. povezave med Komendo in Polzelo obstajajo. Pogosta so srečanja vitezov na Gori Oljki, mdr. je Njegova Eminenca in Visokost veliki mojster Dalla Torre junija 2019 obiskal to znamenito točko. Polzela bo zagotovo pogosteje obiskana še v prihodnje tudi zaradi solidno obnovljenega gradu Komenda na Polzeli, kjer je v vrhnjih prostorih imenitna stalna razstava o Suverenem malteškem viteškem redu in predlagam, da se na ogled in v branje postavijo tudi izvodi Sivčevega romana o polzelskem vitezu. Roman slovenskega pisatelja Ivana Sivca Upanje nikoli ne umre nam na široko odpira duri v Suvereni malteški viteški red, prav tako pa v prelepo pokrajino Savinjske doline, v srca in duše tamkajšnjih prebivalcev in nasploh v bogato kulturno dediščino polzelske fare in občine.

malteški vitez Jožef Ciraj