Project Description
Vsak klas je zlat
Štiriindvajset črtic iz pisateljeve mladosti. Ko so še s srpi želi pšenico, so morali otroci po strnišču pobirati klasje, kajti “vsak klas je zlat”, klas pa se – če ga človek ne pobere – potem joče na njivi in prosi za pomoč.
Branje za mladino in tudi za starejše bralce – za obujanje spominov na nekdanje skromnejše dni.
VSAK KLAS JE ZLAT
Micnikovi so bili med najbogatejšimi kmeti v vasi, pri nas pa smo v glavnem tolkli revščino. Kadar koli smo šli mimo Micnikovih njiv, vedno se je ata z občudovanjem ustavil in rekel: Micnikovi pa znajo! Meni se je ob tem čudno zdelo, da gre lahko nekaterim kljub hudim časom obvezne oddaje živil toliko bolje, pa čeprav smo imeli oboji kmetijo. Micnikove njive s pšenico so se že od pomladi naprej razlikovale od drugih: ko je p{enica začela poganjati kvišku, je bila njiva iz ene same velike temnozelene preproge, bolj ko pa se je bližala žetev, bolj je bila podobna čudovitemu rumenemu morju. Pri nas pa je skoraj na vseh njivah zmeraj rastel vmes plevel, med žitnimi klasi je bilo vedno veliko osata in ljulke, tik pred žetvijo se je njiva spremenila v nedoločeno gmoto zorečega klasja in bujno rastočega plevela, ki je na koncu vedno prerastel tudi tisto ubogo klasje vmes.
Tistega poletnega dne se je Micnikova mama pojavila pri nas s kolesom. To je vedno pomenilo, da se ji zelo mudi na delo. Čeprav so bile med Micnikovo in našo domačijo le tako imenovane Sivčeve ulice, dovozna pot do naše hiše v dolžini kakih dvesto metrov, se je ob časovni stiski k nam vedno pripeljala. Micnikovi tudi na polje niso hodili veliko peš. Že od daleč naj bi se videlo, da so nekaj več.
Naša mama je v tistem trenutku, ko je na dvorišču pod kolesom za{umel pesek, pritekla iz kuhinje in jo spoštljivo pozdravila:
“Bog daj, Micka, kaj bo dobrega?” Vidite je bilo, kot da smo jim ves čas na uslugo in kot da imajo kmetijo le oni.
“Bog, Bog daj dober dan!” je odvrnila Micnikova mama počasi, stopila s kolesa in ga previdno naslonila k vodnjaku.
Mama ji je z roko pokazala, naj vendar vstopi v hi{o.
“Mudi se mi, zato ne bom hodila prav nič noter,” je odvrnila soseda. “Čas je zlato. Posebno zdajle, ob velikem delu. No, pa saj sama veš: želi bomo!”
V maminih očeh se je prižgala svetla iskra. Žetev je bila vedno nekaj posebnega, tako rekoč sveto dejanje. Pobirali smo tiste sadove, ki smo jih med letom vzgajali z ljubeznijo, s skrbjo in upanjem.
Založba: Mohorjeva družba Celje
Leto izdaje: 1998
Obseg: 166 strani
Format: 20,2 x 14,6 cm
Naklada: 13.000 izvodov trde platnice
Knjiga je razprodana, lahko pa si jo izposodite v knjižnici, tudi v obliki e-knjige.