Blizu neba, a vendar na trdni grudi, med nedosegljivim nebom in trdoživo zemljo, je razsuta lepota, ki jo vsak Slovenec nosi v srcu: zaobljen grič, na njem cerkvica, ob njej župnišče, lipa, nekaj hiš, vse naokrog pa kmečke domačije, s koreninami do pekla. A nobena bližina, še posebej bližina srca, ni brez bolečine. Brez tiste na zunaj skrite bolečine, ki ni nikoli povsem skrita, temveč je v resnici samo prikrita, izginila pa iz duše ne bo nikoli. V škalskem primeru je ta bolečina skrita globoko pod vodno gladino, v najglobljem slovenskem jezeru, v podobi, ki jo je skušal za vedno potopiti čas.

Gre za zgodbo o nekdaj pomembni vasici in okoliških zaselkih, še bolj pa za zgodbo o ljudeh, ki so garali na precej neradodarni zemlji, se bojevali z neurji in viharji, s točo in povodnjo, z zimo in  mrazom, s hudobnimi sosedi in zločestimi vladarji, a so kljub vsemu – preživeli!

Predvsem pa za zgodbo, v kateri se je v zemljo pogreznilo sedeminpetdeset domačij, z vso bolj ali manj rodovitno zemljo vred, z vendarle dokaj lepimi njivami in travniki, s šumečimi gozdovi in v nebo štrlečimi vrhovi, s številnimi večnimi potmi in stezami, z lesenimi plotovi in kamnitimi vrtačami, v prvi vrsti pa z družinami, ki so izgubile svoje domove, svoj rojstni kraj, svoje korenine, mnogi tudi svoje najdražje.

Zdaj se tam v soncu blešči jezero, globoko jezero, najgloblje slovensko jezero. V jezeru pa se v strahu ogledujejo tudi drugi vrhovi in gozdovi, domačije in vile, mostovi in gradovi, plodne njive in zelene doline, ki so v imenu tako imenovanega skupnega napredka, za vedno izginili pod vodo.

Škale.

Vas na obrobju Šaleške doline. Slovenska pokrajina, za katero se zdi, da je zamejena s hribi, v resnici pa se preliva na vse strani: v zakotno Koroško in široko ravninsko Štajersko, v višave gora in globino črnega bogastva. Mnogim Slovencem komaj poznani kraji, pa vendar je vsaj vsak četrti, večkrat pa celo vsak tretji prebivalec posredno povezan s to nesrečo, ki mnogim že desetletja in celo stoletja prinaša življenjsko srečo. Dolina se imenuje po gradu Šalek, po gradu, ki je nekdaj veliko pomenil, danes pa se med robidovjem in grmičevjem skriva samo še nekaj ruševin oziroma razvalin.

Škale so bile nekdaj osrednji kraj te prijazne doline. Podoba se je zaokrožila že v devetnajstem stoletju. Na vrhu griča je stala prikupna cerkvica sv. Jurija, ob njej prav tako zidana kaplanija oziroma dve šolski poslopji, občinska hiša in tako imenovana cerkvena hiša, v kateri sta bili trgovina in gostilna. Celoten domačijski videz je polepšala še starodavna lipa, ob strani nekaj visokoraslih topolov, vmes pa širok prostor, imenovan sejmišče. Na vse strani griča pa so bile raztresene domačije, od katerih so vse poti vodile na grič.

„Grem v Škale!“ so rekli tako domačini kot popotniki.

To pa je pomenilo, da gredo na vrh Škalskega griča, k maši ali v gostilno, v trgovino ali na sejmišče. Posebno ob nedeljah, praznikih in drugih nevsakodnevnih priložnostih so bile Škale, osrednji grič, pravo mravljišče. In to ne samo od devetnajstega stoletja naprej. Tod je že pred tisočletjem potekala rimska cesta s Štajerske na Koroško, skozi Škale so Turki osvajali severno Evropo. Škale so pomembno vlogo odigrale tudi med mnogimi graščinskimi prepiri, državnimi vojnami, stoletnimi prerekanji in prerivanji. Predvsem pa med pobijanji bitij, ki so jim mnogi rekli misleča bitja, ljudje.

Škale so mnogi zaznamovali tudi z dvema, nekoliko posmehljivima besedama:

„Farške Škale!“

Farške zato, ker je bila tu tudi pradavna misijonska postaja in ker so se tu križale božjepotne poti. Predvsem pa, ker je bila tu dolga desetletja dekanija, vsi drugi kraji okoli njih, z malim starim Velenjem in z usnjarskimi Štorami vred pa so bili – vsaj v cerkvenem pogledu – manj pomembni središči. Bilo je pač tako. Ko so kmete teple vsakovrstne ujme, od toče do moče, od suše do hude zime, od nečloveških vladarjev do zločestih gospodarjev so se vedno zatekali po uteho, po tolažbo, po upanje k Bogu. Dekani, župniki, kaplani pa so jih ob stiskah vedno usmerjali v onostranstvo z besedami:

„Bog vse vidi in vse ve. Le on vam lahko položi tolažbo v srce.“

Škalčani so bili tako rekoč vsi po vrsti iz takega testa, da so jim verjeli. Navsezadnje so tako dekani kot župniki in kaplani bili tisti ljudje, ki so jim bili v vseh pogledih najbližji. Podobno kot sv. Jurij v škalskem oltarju, ki je z molitvijo in sulico premagal vsa zla sveta. To pa je bilo slišati tako lepo, da ni nihče podvomil v njihove besede.

A vendar se je začel svet Škalčanov na začetku dvajsetega stoletja izrazito lomiti na dvoje. V času velike gospodarske krize pred drugo svetovno vojno so se medčloveški odnosi zaostrili po vsem svetu, v Škalah pa se je povrhu začela ugrezati še zemlja.

Naslov: Zemlja se z nami pogreza; roman o času, ki še ni minil
Avtor: Ivan Sivec
Spremna beseda: dr. Anton Ravnikar
Oblikovanje naslovnice: Tina Švajger Sivec
Založba: ICO d.o.o.
Obseg: 175 x 245 mm, 304 strani enobarvni tisk + barvne fotografije
Zbirka: Slovenska zgodovina št. 23
Leto izida: 2023
ISBN: 978-961-7143-13-3
Dosegljivost: na zalogi; nakup možen pri ICO d.o.o.

Knjigo si je možno izposoditi tudi v obliki e-knjige.

• COBISS
• BIBLOS